| Summary: | Nič ni večno, razen sprememb. Kriza je osnovni spodbujevalec sprememb. Trenutna svetovna kriza in recesija sta samo priložnost, da se ena oblika kapitalizma prelevi v drugo. Seveda nas krizna obdobja spravljajo v obup in negotovost ter nas silijo k iskanju pozitivnih rešitev. Vse to velja za posameznike v družbi, ki spoštujejo družbene vrednote. Vendar pa to ne drži za kapitalizem kot takšen, saj kapitalizem krizo uporabi za svoj lasten interes. Sodobni neoliberalni kapitalistični svet temelji na priseganju na prosti trg inspodbujanju brezmejnega pohlepa. Zahodni svet je zato pripeljal do labirinta, ki mu ni videti izhoda. Politiki, lastniki kapitala in bančniki nas ves čas prepričujejo, da je potrebno zakonsko deregulirati področje uporabe kapitala, kar pa gre vse na mlin kapitalizma, ki se pojavlja vedno v drugačnih oblikah. V preteklosti so lastniki kapitala in teoretiki zagovarjali krčenje vloge države z množično privatizacijo, prostim pretokom kapitala, z nižjim obdavčenjem dobičkov bogatih ter kleščenjem stroškov dela (plač in socialnih transferov) delavcev. Danes v krizi pa bi ti isti lastniki kapitala želeli državno intervencijo (beri pomoč lastnikom kapitala in bank), da bi lažje preživeli zanje hude čase, ki pa so jih ustvarili sami z nespametnim in umetnim početjem. S sedanjimi ukrepi države opažamo, da država pomaga samo pohlepnim, saj oni zadržujejo denar za lastne koristi in poplačilo dolgov, s čimer rešujejo navidezno krizo kapitalizma. Tako država pomaga tistim, ki so jo že opeharili z raznimi utajami davkov, navideznimi bankroti, finančnimi špekulacijami in odpuščanjem delavcev. S tem jim pomaga dodatno opehariti še preostale davkoplačevalce, ko z njihovim (davkoplačevalskim) denarjem rešuje težave pohlepnih manipulantov. Država, ki z državnim (družbenim) kapitalom na takšen način rešuje probleme, gre korak nazaj. Kriza vrednot in demokratične ureditve pa se s tem še bolj poglablja.
|
|---|