Samozdravljenje pri bolnikih z vensko razjedo goleni in učinek zdravstveno izobraževalne intervencije

• Main Author: Žulec, Mirna
• Other Authors: Rotar Pavlič, Danica
• Format: Doctoral or Postdoctoral Thesis
• Language: Slovenian
• Published: 2020
• Subjects: venska razjeda golenj; samooskrba; kompresijska terapija; venous leg ulcer; self-treatment; compression therapy; sami
• Online Access: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=114903; https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=127280&dn=

1. OZADJE Kronične venske golenje razjede so kronične rane in osnovni dejavnik pri 70 % vseh kroničnih golenjih razjed je venska etiologija. Prizadenejo 1–3 % populacije, njihova razširjenost narašča s starostjo, z njihovim zdravljenjem pa so povezani visoki stroški. Dejavniki tveganja, kot so debelost, starost, hormonsko stanje, opravljanje dela v stoječem položaju in genetika so zelo pomembni pri razvoju venske golenje razjede. Možnosti za zdravljenje venskih golenjih razjed so dobro raziskane, med njimi kompresijska terapija predstavlja glavni del zdravljenja. Smernice za oskrbo, ki jih morajo bolniki upoštevati, so stalno izvajanje kompresijske terapije, redna telesna vadba, dvigovanje nog ter kakovostna nega kože in pozornost na nastajanje razjed. Obstaja veliko dokazov, ki kažejo, na kateri stopnji zdravljenja bolniki z ranami ne sodelujejo in kako povečati zavzetost za zdravljenje. Vendar ni dokazov o tem, zakaj in kako se bolniki z venskimi golenjimi razjedami zdravijo sami, in kaj storijo, kadar niso pod nadzorom zdravnika ali jim ni na voljo neposredna pomoč. Ni kliničnih dokazov o pogostosti menjave oblog za rane in vrsti oblog, kako bolniki negujejo kožo okoli rane in kako se soočajo z bolečinami. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kako in zakaj se ti bolniki zdravijo sami, kar je bilo opravljeno s kvalitativno raziskavo, in na podlagi rezultatov raziskave oblikovati izobraževalni letak, ki bi bolnikom in neuradnim negovalcem pomagal, da bi samozdravljenje potekalo v skladu s splošnimi priporočili. 2. NAMEN IN CILJI 2.1. Metode Namen in cilji raziskave so bili odkriti pojavnost in vzroke za samozdravljenje pri bolnikih z venskimi golenjimi razjedami ter videti učinek izobraževalnega ukrepa na kakovost samozdravljenja. • Ugotoviti pojavnost in vzroke za samozdravljenje pri bolnikih z venskimi golenjimi razjedami in opredeliti dejavnike, ki vplivajo na odločitev za samozdravljenje • Na podlagi informacij, pridobljenih med kvalitativno raziskavo, oblikovati izobraževalno gradivo o pomembnosti kompresijske terapije in drugih ustreznih priporočilih pri sodobni oskrbi venskih golenjih razjed • Oceniti uporabnost intervencijskega in izobraževalnega gradiva pri bolnikih z venskimi golenjimi razjedami 2.2. Hipoteza V empiričnem delu raziskave se je preverilo hipotezo, ki je temeljila na ciljih raziskave, in ustrezno literaturo. Hipoteza raziskave: • H1: Bolniki sami zdravijo venske golenje razjede zaradi določenih osebnostnih lastnosti. • H2: Bolniki sami zdravijo venske golenje razjede zaradi organizacijskih dejavnikov pri zagotavljanju ambulantne zdravstvene oskrbe. • H3: Izobraževalno gradivo predstavlja učinkovit način za izboljšanje samozdravljenja bolnikov z venskimi golenjimi razjedami. 3. METODOLOGIJA Da se dokaže hipoteza in potrdijo cilji, je bila raziskava razdeljena na tri dele. 3.1. Načrtovanje in izvedba raziskave Prvi del je bil kvalitativna raziskava, v okviru katere je bil opravljen polstrukturiran razgovor z 32 bolniki z venskimi golenjimi razjedami. Razgovore je opravila Mirna Žulec. Narejen je bil dobesedni prepis posnetih razgovorov, da se je lahko ocenilo zanesljivost prepisov in zagotovilo anonimnost sodelujočih. Drugi del je bil namenjen izobraževanju bolnikov o zdravljenju venskih golenjih razjed in pojasnilu o etiologiji, zajemal pa je tudi priporočila o najboljši praksah za obvladovanje venskih golenjih razjed ter nasvete o splošnem zdravju in dejavnikih življenjskega sloga. Izobraževalni ukrep je bil opravljen s pomočjo izobraževalnega letaka. Letake so v ambulantah razdelile medicinske sestre, ki običajno delajo v teh ustanovah. Z namenom da se zagotovi, da bo letak izpolnil izobraževalne potrebe bolnikov, so bile oblikovane štiri ciljne skupine. V prvi skupini so bile diplomirane medicinske sestre, v drugi medicinske sestre v ambulantah in patronažne medicinske sestre ter v tretji žilni kirurgi in splošni zdravniki. Tretji del je zajemal anketo. Oblikovana je bila z namenom, da se preveri učinkovitost izobraževalnih letakov. Vprašalnik je bil sestavljen na podlagi rezultatov kvalitativne raziskave in raziskave obstoječe literature. Ta del je bil organiziran kot raziskava primerov s kontrolo s skupaj 208 sodelujočimi (112 z in 96 brez ukrepa). Vprašalnik je bil razdeljen na poglavja in je zajemal teme, kot so bolnikovo znanje, stališča in način samozdravljenja. 2.2. Raziskovalna orodja Med raziskavo so bila uporabljena naslednja raziskovalna orodja: – polstrukturiran vprašalnik za razgovor, – strukturiran vprašalnik za oceno izobraževalnega ukrepa, – scenarij ciljne skupine. 2.3. Analiza podatkov Podatki so bili analizirani z naslednjimi instrumenti: – kvalitativna analiza razgovorov, – načrtovana je kvalitativna analiza ocene izobraževanja, – kvalitativna analiza razgovorov s ciljno skupino. 4. REZULTATI 4.1. Rezultati razgovorov Glavni razlog za samozdravljenje so pomanjkljivosti zdravstvenega sistema (pomanjkanje pripomočkov za oskrbo rane, pomanjkanje patronažnih sester med vikendi) in subjektivni vzroki (negativni občutki glede uporabe oblog ali izcejanja eksudata). Približno 70 % bolnikov je v zadnjih 30 dneh pred razgovorom samozdravilo svoje rane in 25 % jih je spremenilo predpisano zdravljenje v času, ko imajo razjedo. Dva neodvisna raziskovalca sta našla 159 šifer, oblikovane so bile štiri teme. Te so bile naslednje: – trenutno prejema lokalno zdravljenje venskih golenjih razjed, – samozdravljenje venskih golenjih razjed, – izobraževanje bolnikov, – psihosocialni vzroki. Več kot 30 šifer je bilo dodeljenih lokalnemu zdravljenju ran. Bolniki in njihovi neuradni negovalci so običajno uporabljali razkužila in fiziološko raztopino, redko vodo iz pipe. Število primarnih oblog za rane je omejeno na 10 za vsako rano na mesec, zato bolniki namesto tega uporabljajo povijanje z gazo. Bolniki se zdravijo sami, če niso imeli dostopa do patronažne sestre. Večinoma gre za primere na podeželju. Če bolniki niso dobro obveščeni o morebitnih stranskih učinkih oblog, kot je srbenje, izberejo drugo možnost zdravljenja. Na začetku gre za zdravljenje, ki ga že uporabljajo, na primer obloge s fiziološko raztopino ali gaze. Če ne vidijo izboljšanja pri celjenju rane, poskusijo domača zdravila, in sicer vse od jajčnih lupin do svinjske masti in mazil z aloe vero. Kompresijska terapija se ne uporablja v skladu s priporočili. Večina bolnikov uporablja dolgoelastične povoje, veliko jih nosi kompresijske nogavice, nekaj od njih jih uporablja kompresijske povoje s štirimi plastmi. Na žalost ni noben bolnik prejel napisanih smernic o obvladovanju razjed. Prejeli so samo ustno pojasnilo o priporočenem zdravljenju. Torej je njihova edina možnost, da postopajo tako kot patronažna sestra. Vendar pa patronažne sestre opravijo poklicno usposabljanje brez uradnega usposabljanja o oskrbi ran, zato se oskrba ran ne opravlja na poenoten način in na podlagi dokazov, ampak je odvisna od znanja, ki ga imajo sestre in zdravniki. Večina bolnikov ne prejema kompresijske terapije v skladu s priporočili. Uporabljajo povoje za dolgotrajno kompresijo. Tudi neuradni negovalci ne prejmejo nobene oblike izobraževanja, saj med obiski patronažne sestre opravljajo druge dejavnosti in nato rano oskrbijo po navodilih bolnika. 4.2. Ciljna skupina Pogovori ciljnih skupin so bili izvedeni v štirih različnih skupinah. Vse skupine so bile pozitivno naravnane do izobraževalnega gradiva in mislijo, da bodo bolniki lažje upoštevali priporočila. Poudarjajo, da je osnovni problem higiena nog in izpiranje ran. Predlagali so več fotografij v gradivu, kar se je v končni različici gradiva upoštevalo. 4.3. Izobraževalni ukrep Pristopilo se je k skupaj 308 bolnikom. Od tega se jih 90 iz različnih razlogov ni vključilo v raziskavo, tako da je v raziskavi sodelovalo 208 sodelujočih. Njihova povprečna starost je bila 69,76, povprečno trajanje raziskave je bilo 26 mesecev. Menjavanje oblog je večinoma opravljala patronažna sestra, statistično pomembna razlika je bila v primeru mlajših bolnic, ki živijo na podeželju, glavni vzrok za samozdravljenje pa je bilo pomanjkanje patronažnih sester. Opažene so bile tudi druge težave, na primer nezadostna uporaba kompresijske terapije v skladu s smernicami. Po izobraževalnih ukrepih je bilo opaziti izboljšano znanje o kompresijski terapiji, boljši življenjski slog in prepoznavanje znakov poslabšanja med celjenjem venskih golenjih razjed. 4.4. Potrditev hipoteze Prva hipoteza je potrjena v skladu z rezultati kvantitativne raziskave, ki so pokazali, da se samozdravijo mlajši bolniki, ki so telesno aktivni in živijo na podeželju. Druga hipoteza je potrjena. Bolniki so opisali veliko organizacijskih ovir zaradi nezadostnega števila primarnih oblog za rane in obiskov patronažne sestre. Del organizacijskih dejavnikov, ki vplivajo na samozdravljenje venskih golenjih razjed, je tudi odsotnost enotnega pristopa k zdravljenju venskih golenjih razjed in nezadostna uporaba kompresijske terapije. Tudi tretja hipoteza je bila potrjena, saj je izobraževalni letak izboljšal znanje in stališča bolnikov glede zdravljenja venskih golenjih razjed. 4.5. Znanstveni prispevek Najpomembnejša prednost te raziskave je, da gre za prvo raziskavo, ki ocenjuje pojavnost in vzroke za samozdravljenje pri bolnikih z venskimi golenjimi razjedami. Največji doprinos te raziskave je terensko delo, prek katerega se je lahko analiziralo prej neznano pojavnost samozdravljenja, znanje bolnikov in izobraževalne potrebe. Z anketo smo pridobili nove informacije o obsegu samozdravljenja, ki ga opravljajo bolniki z venskimi golenjimi razjedami, katere so pomanjkljivosti njihovega zdravljenja in katerim izobraževalnim potrebam je treba nameniti več pozornosti. Raziskava je uporabna, saj so bili njeni rezultati uporabljeni za oblikovanje letaka, namenjenega zdravstvenemu izobraževanju, ki zajema smernice za učinkovitejše samozdravljenje in življenjski slog. Uporabnost izobraževalnega letaka glede ozaveščanja o osebni negi, opozorilnih znakih in pomembnosti uporabe kompresijske terapije se je preverilo z anketo, ki so jo izpolnjevali bolniki z venskimi golenjimi razjedami, in s ciljnimi skupinami, v katere so bili vključeni zdravstveni delavci, ki so vključeni v njihovo oskrbo. 5. ZAKLJUČEK Multicentrična raziskava je pokazala, da se bolniki z venskimi golenjimi razjedami odločijo za samozdravljenje zaradi organizacijskih težav v zdravstvenem sistemu, kot je premalo obiskov patronažne sestre in število primarnih oblog za rane. Ugotovljeno je bilo tudi, da je treba bolj poudarjati pomembnost kompresijske terapije in jo uporabljati v skladu z mednarodnimi priporočili. Za pozitivne izide zdravljenja je potrebno izobraževanje bolnikov o bolezni in samozdravljenju. Izobraževanje bolnikov v tej raziskavi je prispevalo k večji ozaveščenosti bolnikov o menjavanju oblog in pozitivnem življenjem slogu. BACKGROUND Chronic venous leg ulcers (VLUs) are wounds with an underlying venous etiology, accounting for about 70% of all chronic leg ulcers. They affect 1–3% of the world population, and their prevalence increases with age. The treatment of VLUs is often expensive. The risk factors of obesity, age, hormonal status, employment requiring standing, and genetics have a large influence on the development of VLUs. Several treatment options for VLUs that centrally involve compressive therapy have been developed. The patient care guidelines include wearing graduated compression therapy, exercising regularly, performing leg elevation, and practicing good skincare and vigilant observation of ulcer formation. There is little evidence on why and how patients with VLUs treat their own ulcers or what they do when they are not being supervised by health professionals or are not provided with direct help. No clinical evidence has been found for the frequency of dressing change, type of dressing, how to nourish the skin around the wound, or how to deal with pain. This study investigated how and why patients self-treat their VLUs. METHODS: The study was conducted in outpatient clinics in three Croatian hospitals. The first step was a qualitative interview survey of 32 patients with VLUs. This produced patients’ perspectives and descriptions of their self-treatment procedures. Based on this material, an educational brochure was created, which was assessed in four focus groups of healthcare professionals. Then, after the brochure was used in educational intervention with 112 VLU patients, this group was evaluated in reference to a control group of 100 patients. RESULTS: It was found that VLU patients generally do not understand wound etiology and self-treatment procedures such as leg elevation and exercise. Compressive therapy was not found to be sufficiently well understood patients were found to be largely wearing long stretching bandages. Patients self-treat for a variety of reasons, both personal and broad based, including failures of the healthcare system, side-effects of wound dressing, and low treatment compliance. They often do imitate the wound-dressing procedures performed by home care nurses, but if they do not see progress as a result, they often resort to home-style remedies. None of the patients interviewed reported receiving any written care guidelines. Informal caregivers, mostly female family members, appeared to play an important role, being involved with about 5% of interviewed patients. Quantitative analysis showed that that the incidence self-treatment was 13%, with higher levels for occasional changes of wound dressings this is performed more often by women in rural areas, mostly in younger people. Lack of organizational resources, such as availability of home care nurse visits, were found to be central reasons for self-care. The educational intervention performed in this study improved awareness of compression therapy, especially in relation to knowledge of recurrence, appropriate lifestyle habits, and warning signs related to VLUs. CONCLUSION Self-care is an inevitable part of treating chronic illnesses, and healthcare professionals must provide patients and informal caregivers with adequate information. Educational intervention in the form of leaflets improved the study participants’ knowledge of VLU self-care.