Izražanje otrokovih vzorcev čustvene regulacije, navezanosti in vedenja v igri s peskom

Namen magistrske naloge je bil ugotoviti, kako se v primeru deklice v rejništvu, ki je v svoji preteklosti doživela travmo zanemarjanja, kažejo vzorci čustvene regulacije in navezanosti skozi vedenje in igro s peskom in posledično, kako se deklica glede na obravnavo, spreminja. Zanimalo nas je, ali...

Full description

Bibliographic Details
Main Author: Tepina, Marijana
Other Authors: Cvetek, Mateja
Format: Master Thesis
Language:Slovenian
Published: M. Tepina 2019
Subjects:
Online Access:https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=112691
https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=124633&dn=
https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/8218970?lang=sl
Description
Summary:Namen magistrske naloge je bil ugotoviti, kako se v primeru deklice v rejništvu, ki je v svoji preteklosti doživela travmo zanemarjanja, kažejo vzorci čustvene regulacije in navezanosti skozi vedenje in igro s peskom in posledično, kako se deklica glede na obravnavo, spreminja. Zanimalo nas je, ali obravnava otrok s podobnimi izkušnjami potrebuje poseben pristop, ki temelji na varnosti in igri, v kateri imajo tovrstni otroci možnost, da igro usmerjajo sami, da imajo v igri občutek kontrole in, da na obravnavi izrazijo tisto, s čimer pridejo na srečanje, brez usmerjanja v direktivne aktivnosti. Zanimalo nas je tudi, ali prinaša obravnava čustvenega izražanja in vedenja, skupaj z naslavljanjem zgodnje travme in vzorcev navezanosti, spremembe v samem vedenju in čustvenem izražanju otroka, posledičo pa tudi v vzorcih navezanosti. Izvedena je kvalitativna raziskava po metodologiji case study - eksploratorna študija primera. Primer deklice smo za to magistrsko delo raziskali na petnajstih individualnih srečanjih. Ugotovili smo, da je deklica v svobodni ne-direktivni igri, ki ji je bila na voljo skozi celotno obravnavo na petnajstih srečanjih, svoje čustvene stiske in izzive preigravala v igri s peskom, projecirala in preigravala svoje zgodnje travme in skozi igro ponazarjala vse izzive s katerim se trenutno sooča. Ugotovili smo, da je v času dekličine vključenosti v obravnavo, skozi ustvarjanje varnega podpornega okolja in odnosa z raziskovalko, naslavljanje zgodnje travme ob prisotnosti varnega objekta (rejnice), prišlo do sprememb tako pri vsebinskih temah, ki jih je deklica v igri preigravala (od kaotičnega do bolj strukturiranega sveta), kot tudi pri vzorcih čustvovanja (boljša zmožnost samoregulacije, prisotnost vzorca trajnejše povezanosti, prisotnost vzorca povezanosti med igračami, večja vztrajnost ob prisotnosti izzivov) in pri odnosu do drugih (bolj pogosto vzdrževanje očesnega in verbalnega stika, boljša sposobnost koregulacije). The purpose of the master's thesis was to determine how patterns of emotional regulation, attachment through behavior and play with sand are reflected in children who have experienced early trauma (neglect) and consequently how these children are changing in terms of treatment. We were interested in whether the treatment of children with similar experiences needs a special approach based on safety and play in which such children have the opportunity to direct the play themselves, to have a sense of control in the play and to express what they come to meeting without directing a play. We were also wondered whether treatment of emotional expression and behavior, along with the addressing early trauma and patterns of attachment, changes in the behavior itself and the emotional expression of the child, as well as in the patterns of attachment. Qualitative research was conducted using the case study methodology. We found that in a free non-direct play, which was available to the girl through the entire fifteen meetings, the girl expressed her emotional difficulties and challenges in through sandplay, projected and played her early traumas, and through the game illustrated all the challenges which she is currently facing. Gradually, through the creation of a secure support environment and a relationship with a researcher, addressing early traumas in the presence of a safe object (foster parent), the girl has gradually succeeded in changing her behavioral responses and patterns of attachment along with the ability to better regulate feelings.