Z odra na papir: Nove oblike uprizoritvenega besedila

• Main Author: Jovićević, Aleksandra
• Format: Article in Journal/Newspaper
• Language: Slovenian; English
• Published: Založba Univerze v Ljubljani / University of Ljubljana Press & Slovenski gledališki inštitut 2024
• Subjects: contemporary theatre; performance art; theatre play; theatre directing; performance text; hypertext; dramaturgy; crystal image; storytelling; archive; repertory; performer; actor; theatre spectator; narrator; sodobno gledališče; performans; gledališka igra; gledališka režija; uprizoritveno besedilo; hipertekst; dramaturgija; kristalna podoba; pripovedovanje zgodb; arhiv; repertoar; igralec; pripovedovalec; gledališki gledalec; sami
• Online Access: https://journals.uni-lj.si/amfiteater/article/view/18864; https://doi.org/10.51937/Amfiteater-2022-1/18-40

Prispevek obravnava različne oblike uprizoritvenega besedila, kar je še vedno dokaj nov pojav v sodobnem gledališču, ki terja nova orodja za analizo. Strukturna transformacija zapisanega besedila v uprizoritev, vključno z gledalčevo vlogo pri tem, potrjuje dejstvo, da uprizoritveno besedilo ne pomeni preprosto nove vrste zapisanega besedila, še toliko manj pa novo vrsto gledališkega besedila, temveč prej neke vrste bistveno spremenjen hipertekst. Uprizoritveno besedilo bi lahko poimenovali tudi odprto besedilo uprizoritve v smislu, da zahteva od gledalcev, da tudi sami postanejo aktivni so-pisci. Bi lahko potemtakem uprizoritveno besedilo definirali kot scenic écriture, kolektivno pisanje, hipertekst ali celo écriture corporelle? In kako bi ga bilo mogoče prevesti z odra na papir, da bi ga tako ohranili za prihodnje študije? Uprizoritveno besedilo ne more obstajati brez svojega avtorja (ali avtorjev), zato prispevek obravnava uprizoritve skupin The Wooster Group in Motus in pa Renéja Pollescha, Jorisa Lacoste, Mila Raua ter Oliverja Frljića, ki vsi nenehno proizvajajo uprizoritvena besedila skupaj z igralci, pri tem pa ne ločujejo procesa pisanja od režije. The paper deals with different forms of the performance text, still a new phenomenon in contemporary theatre, which requires new instruments for its analysis. The structural transformation of the written text into the performance, including the role of the spectator in it, confirms the fact that the performance text does not simply mean a new kind of the written text – and even less a new type of theatre text, but rather an essentially changed hypertext. Instead, the performance text could also be called an open text of the performance, in the sense that it requires spectators to become its active co-writers. Can we, therefore, define the performance text as a scenic écriture, collective writing, hypertext, stretch text, or even écriture corporelle? Furthermore, how can it be translated from stage to page to be preserved for future studies? The performance ...