| Summary: | This article compares the poetic means of elevation used by two “national poets”, France Prešeren and Jónas Hallgrímsson, arguing that the latter elevated both his native country and the vernacular language by using aesthetic models. Razprava skuša pokazati, da je povzdignjenje (elevation) domače literature na raven klasičnih in še posebej renesančnih standardov, ki ga je v svojih delih tako elegantno in ekstenzivno izvedel France Prešeren, značilno tudi za delo islandskega pesnika Jónasa Hallgrímssona (vključno s povzdignjenjem, ki ga ta doseže s pomočjo »nacionalne klasike«). Ob tem Jónas poskuša in tudi uspe povzdigniti svojo rodno deželo zlasti še s pomočjo dveh sredstev: najprej z opisovanjem islandske narave kot pokrajine v skladu z estetskimi modeli, ki so se razvili v evropski umetnosti, zatem pa še s prikazovanjem določene lokacije kot lieu de mémoire ali celo kot začaranega (enchanted) kraja zaradi njegovega posebnega pomena v nacionalni zgodovini. Različna sredstva povzdignjenja, ki sta jih uporabljala Prešeren in Hallgrímsson – neredko so bila povezana s sublimirano ljubeznijo do ženske oziroma muze – so na koncu služila istemu nacionalističnemu namenu: potrditi kulturno vrednost naroda – njegovega jezika, literature, pokrajine – ter ga dvigniti na evropsko raven.
|
|---|