Tridesetletna vojna

Tridesetletni vojni (1618–1648) so sodobniki večinoma pravili »nemška vojna«, saj so bila njena osrednja bojišča na ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Toda njen izbruh je povezan predvsem s posebnim položajem dežel češke krone v tej zapleteni državni strukturi. Karel IV. Luksembur...

Full description

Bibliographic Details
Published in:Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma
Main Author: Igor Grdina
Format: Article in Journal/Newspaper
Language:Slovenian
Published: University of Primorska 2019
Subjects:
Online Access:https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(28)11-42
http://www.hippocampus.si/ISSN/2590-9754/29-2019/2590-9754.15(29)13-57.pdf
https://doaj.org/article/5fc6093df1e1462aa2af0f3a5e23022d
Description
Summary:Tridesetletni vojni (1618–1648) so sodobniki večinoma pravili »nemška vojna«, saj so bila njena osrednja bojišča na ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Toda njen izbruh je povezan predvsem s posebnim položajem dežel češke krone v tej zapleteni državni strukturi. Karel IV. Luksemburški je v zlati buli leta 1356, ki je bila najpomembnejši »ustavni« dokument Svetega rimskega cesarstva, volilne kneze izbral tako, da je imel češki kralj – položaj, ki ga je obvladoval sam – veliko prednost pred vsemi drugimi. Dva od posvetnih volilnih knezov (saški, brandenburški) sta bila mejaša nosilca češke krone, ki je bil veliko močnejši od njiju. Trije cerkveni volilni knezi in posvetni volilni knez v Palatinatu na zahodu Cesarstva so bili zaradi ekspanzivne Burgundije tako rekoč obsojeni na navezanost na cesarja. Luksemburžani, ki so obvladovali dežele češke krone in s tem tudi položaj češkega volilnega kneza, so imeli obsežne posesti tudi na zahodu Cesarstva. Za vse volilne kneze na tem območju so bili velika opora in garant stabilnosti. Luksemburžani zaradi izumrtja v moški liniji niso mogli izkoristiti prednosti, ki jim jih je pri volitvah vladarjev Svetega rimskega cesarstva dajal položaj češkega kralja. Enako je mogoče reči tudi za njihove neposredne naslednike – zaradi kratkih vladavin (Albreht II., Ladislav Posmrtnik), zadržkov verske narave (Jurij Poděbradski) ali zaposlenosti z obrambo Ogrske pred Turki (Vladislav in Ludvik II. Jagiełłonski). Habsburžani pa so se v polni meri zavedali izjemnega pomena dežel češke krone v strukturi Svetega rimskega cesarstva po izdaji zlate bule Karla IV. Hkrati so lahko med vsemi volilnimi glasovi v elektorskem kolegiju sami prišli le do češkega. Zato bi odstavitev Ferdinanda II. s češkega prestola v času, ko se je potegoval za izvolitev za rimskega cesarja, utegnila povsem spremeniti ravnotežje v Svetem rimskem cesarstvu. Njegova nadomestitev s Friderikom V. Pfalškim, ki pa je bila povezana s posebnimi razmerami v deželah češke krone, kjer je bilo doseženo krhko ...