Jezik znanosti - jezik metafizične redukcije?
Izhodišče prispevka je kritični razmislek o znanstvenem jeziku, s tem pa tudi o zahodni novoveški znanosti, kakršno poznamo danes in ki je začela svoj neustavljivi pohod v 16. stoletju. Najpomembnejša značilnost novoveške znanosti, po kateri se loči od prejšnjih zgodovinskih oblik znanosti, je, da v...
| Main Author: | |
|---|---|
| Format: | Other/Unknown Material |
| Language: | Slovenian |
| Published: |
Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik
2024
|
| Subjects: | |
| Online Access: | https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=155436 https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=182311&dn= https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=182319&dn= https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/36511330 https://hdl.handle.net/20.500.12556/RUL-155436 |
| Summary: | Izhodišče prispevka je kritični razmislek o znanstvenem jeziku, s tem pa tudi o zahodni novoveški znanosti, kakršno poznamo danes in ki je začela svoj neustavljivi pohod v 16. stoletju. Najpomembnejša značilnost novoveške znanosti, po kateri se loči od prejšnjih zgodovinskih oblik znanosti, je, da vso resničnost razume le kot predmet, tako razumevanje pa je metafizična redukcija, saj je predmetnost le eden od načinov, kako se kaže resničnost (Heidegger). Po Lukácsu je tako razumevanje znanosti samo del širšega procesa popredmetenja, ki je zajel celotno meščansko kapitalistično družbo in ki temelji v sami kapitalistični blagovni objektivnosti. Descartesova ločitev razuma od narave (subjekta od objekta) kot del teh zgodovinskih procesov je v razsvetljenstvu, ki je bil filozofski spremljevalec razvoja kapitalističnih družbenih odnosov, dosegla svojo skrajno razvojno stopnjo. Razum, ki je nosilec znanstvenega raziskovanja, je postajal vedno bolj formaliziran, kar se je izrazilo v znanstvenem razumevanju resnice kot formalno pravilnega (Horkheimer). Znanost je od tedaj dalje zaznamovala vedno večja formalizacija, to pa je pomenilo vedno večjo abstrakcijo od vsebine in vedno večje zanikanje posameznosti. Človek kot subjekt je bil iz tako razumljene znanosti izgnan. Vse to se je semiotično uresničilo v posebni zvrsti jezika – znanstvenem jeziku, ki ga zaznamujeta strokovni slovar in posamostaljena slovnica. Medtem ko vsakdanji jezik konstruira resničnost kot uravnoteženo napetost med predmeti in procesi, posamostaljeni jezik znanstvenega védenja resničnost konstruira le kot zgradbo predmetov, kot nekaj, kar se v času ne spreminja (Halliday). Taka dehumanizirajoča oblika jezika danes prevladuje v vseh znanostih, še več, pod pritiskom vedno večjega popredmetenja, ki obvladuje sodobni svet, je zajela tudi druga področja (administracija, gospodarstvo itd.), torej predvsem tista, ki so povezana z družbeno močjo. Ni pa mogoče spregledati tudi nasprotnega procesa: kvantni fiziki tak samostalniški jezik izrazito ne ustreza, ... |
|---|