Strukturalismus in der slovenistik (am beispiel der wortartentheorie)*

• Published in: Linguistica
• Main Author: Toporišič, Jože
• Format: Article in Journal/Newspaper
• Language: German
• Published: Znanstvena založba Filozofske fakulte / Ljubljana University Press, Faculty of Arts 1982
• Subjects: Strukturalismus in der slovenistik (am beispiel der wortartentheorie)*; Strukturalna teorija besednih vrst v slovenščini; Malo; Morali; Piramide; Stelle; Stol; sami
• Online Access: https://revije.ff.uni-lj.si/linguistica/article/view/4832; https://doi.org/10.4312/linguistica.22.1.211-237

Dieser Aufsatz ist so konzipiert, daß ich am Anfang die strukturalistische Linguistik in der Slovenistik ganz kurz vor­ stelle, dann aber über die strukturelle Theorie der Wortarten im Slovenischen berichte. Sledi slovenskega intuitivnega strukturalizma opažamo že v 18. stol. (opozarjanja na t. i. minimalna nasprotja v glasoslovju), izraziteje v nekaterih obravnavah jezikoslovnih problemov pri p. s. Škrabcu, zlasti pa v oznaki splošnega razvoja slovenskega vokalizma, ki ga najdemo pri J. Baudouinu de Courtenayju. Pravi strukturalizem se nato pojavi v 30-ih letih v delih dveh tujcev, A. Isačenka in L. Tesnièrja. Po 2. svetovni vojni pa najprej v delih R. F. Mikuša (skladnja, besedotvorje), nato pa avtorja te razprave (glasoslovje, oblikoslovje, postopoma pa tudi vse druge ravnine jezikovne zgradbe), malo pozneje še v delih J. Riglerja (zgodovinsko glasoslovje v najširšem pomenu) in (na germanističnem področju) pri J. Orešniku. Strukturalističen je pretežno tudi mlajši slovenistični rod, kolikor je zares tvoren. Posebno očitne sledi je strukturalizem med drugim zapustil v teoriji besednih vrst. Kakor znano, je besedne vrste mogoče določati ali pomensko, ali oblikoslovno, ali skladenjsko. Pomensko so samostalniki imena oseb, stvari in reči; pridevniki lastnostne oznake (samostalnikov); števniki prvine neskončne verige izrazov, ki zaznamujejo veličine enakomernih razdalj, bodisi da jih označujejo kolikostno, vrstilno, ločilno ali množilno; prislovi besedna vrsta za oznako umeščenosti v prostor, čas, vzročnost in način, razen tega pa še za izražanje raznih miselnih odtenkov. Težave pri pomenskem definiranju besednih vrst pa so že tu v tem, da se npr. lastnostnost lahko izraža ali s pridevnikom ali samostalnikom, v bistvu pa tudi s prislovom (in povedkovnikom): lep, lepota, lepó (lepó). Še bolj je to zapleteno pri glagolu ("ki nam pove, kaj kdo dela ali kaj z njim je"), vse to pa se da razen z osebno obliko izraziti tudi s samostalniškimi, pridevniškimi in prislovnimi oblikami (delam, delaj - delajoč -a -e - delanje -a - delal -a -o – deláje ipd, pri zaimkih pa je tradicionalno pomensko določanje sploh odpovedalo, saj so morali bi ti definirani v. glavnem skladenjsko, preostale besedne vrste pa v glavnem oblikoslovno (kot nepregibne). Po oblikoslovnih merilih so samostalnik, pridevnik, števnik in zaimek besedne vrste, ki se sklanjajo, vendar le deloma na različne načine (prim. korak -a proti slovenski -ega, a tudi en -ega, tvoj -ega itd.), tako da se po tem samem med seboj ne ločijo zmeraj. Glagol se v sedanjiku in velelniku (ter prihodnjiku bom) sicer sprega, vendar se nekatere njegove oblike tudi sklanjajo (deležniki razen opisnega, glagolnik) ali pregibajo po spolu in številu (deležniki sploh, torej tudi opisni na -1), druge pa so sploh nepregibne (deležja, nedoločnik, namenilnik). Vse druge besedne vrste (prislov, predlog, veznik, členek, medmet pa so po tradicionalni oblikoslovni teoriji nepregibne (in tudi res so, kolikor pa se vendarle pregibajo kot npr. na nate ali lepo lepše, jih je treba prerazdeliti (prvi gre med-Okrnjene glagole) ali pa pojmovati drugače (prislovni primerniki, tvorjeni iz pridevniških primernikov), tako da so potem prislovi res samo nepregibne besede, primeri kot rad -a -o pa se uvrščajo med povedkovnike), in ker so vse nepregibne, se torej oblikoslovno med seboj ne morejo ločiti. K temu pride še dejstvo, da se po tradicionalni teoriji tudi nekateri samostalniki, pridevniki, števniki, pri glagolu pa bi ne pregibajo, in so torej tudi ti nepregibne besedne vrste, izenačeni z "navadnimi" nepregibnimi besedami, ki pa seveda res nimajo končnic. Vseh teh težav in nedoslednosti ter nepopolnosti pa je rešena teorija besednih vrst, ki se opira na skladenjska merila. Taka teorija besedne vrste določa izključno in enotno le po skladenjskih načelih (saj besedne vrste po njej niso drugega kot sredstva za utelešenje skladenjskih odnosov). Po tej teoriji imamo naslednjih 9 besednih vrst (v pogovornem jeziku še 10.): samostalniško, pridevniško, prislovno in povedkovnikovo besedo ter glagol med predmetnopomenskimi, predlog, veznik in členek ter medmet pa med t. i. slovničnimi besednimi vrstami (medmet ima izključno vrednost besede stavka). S a m o s t a 1 n i š k a beseda je v stavku primarno delovalnik, tj. osebek ali predmet, v sklonskih oblikah, tudi predložnih, pa opravlja tudi drugotne vloge. P r i d e v n i š k a beseda je levi prilastek, pri samostalniških zaimkih desni, torej razvija samostalnik v vseh njegovih primarnih in drugotnih vlogah. P r i s 1 o v n a beseda izraža okolnosti in je v stavku primarno prislovno določilo. P o v e d k o v n i k je skladenjsko povedkovo določilo glagolov, ki sami ne morejo biti povedek, ampak le njegova vez. Vse te štiri besedne vrste so načeloma nekončne množice, urejene nekako v obliki stožčaste piramide v tem smislu, da se od spodaj navzgor razporejajo enote z vse splošnejšim pomenom v smislu nekakih nadpomenk, pri vrhu pa je praktično končno število vrst in razredov zaimkov (ter enot v njih), in sicer samostalniških, pridevniških, prislovnih (te že tradicionalna teorija obravnava kot navadne prislove) in povedkovniških. Glagol je v pomenski podstavi povedje, v osebni glagolski obliki povedek (oz. njegova vez, gl. zgoraj), medtem ko so neosebne glagolske oblike delne množice prvih štirih besednih vrst: deležniki na -č, -n/-t, -ši in -1 stanja pridevniške besede, deležja in namenilnik prislovnebesede, opisni deležnik na -1 povedkovnik, kar je tudi nedoločnik ob pomožnem glagolu, sicer pa lahko tudi samostalnik (prim. dobrega jesti in piti ali pojdi po piti) ali še kaj drugega. Tradicionalni števniki so pridevniške besede, in sicer količinske (družljive s štetim v čisto določenem številu), vrstilne, vrstne in množilne; lahko se tudi konverzno posamostaljujejo (kakor druge pridevniške besede): Trije/Prvi so že pod streho - Pet in pet je bilo zmeraj deset ipd. Po tej teoriji je tradicionalni prislov družil" pod svojo streho tri različne stvari: pravi prislov, povedkovnik in členek. Od preostalih besednih vrst so p r e d 1 o g i tisti, ki zahtevajo ob sebi samostalniško besedo v neimenovalniškem sklonu (od besed iz drugih besednih vrst, ki tudi lahko prestavljajo samostalnik ob sebi v odvisni sklon, pa se ločijo po tem, da niso stavčni členi - zato nepravi predlogi niso predlogi, ampak ostajajo prislovi). Stavčni členi seveda tudi niso v e z n i k i , od predloga pa se ločijo po tem, da ne vplivajo na sklonskost svojega okolja, sicer pa so podredni nekako medstavčni ustrezniki znotrajstavčnih predlogov. č 1 e n k i se od obojih ločijo po tem, da so kot nečleni stavka zgostitev drugega stavka, v katerega jih tudi zmeraj lahko razvijemo, hkrati pa lahko nastopajo tudi kot besede stavki, vendar vezani sobesedilno. M e d m e t je le beseda stavek, če prevzame stavčnočlensko vlogo (Miška pa smuk v luknjo), preneha biti medmet, tj. se sprevrže v drugo besedno vrsto (v navedenem primeru v povedkovnik, ki se lahko razbije tudi z ničto vezjo). V pogovornem jeziku je člen (ta) sredstvo za izražanje določnosti oz. za posamostaljenje. Na ta način so vse besede (pri glagolu pa tudi vse njegove neosebne oblike) zajete le enkrat, tj. v po eno besedno vrsto, na podlagi enega samega skladenjskega merila, odpravljena pa so vsa t. i. prekrivanja, saj se po tej teoriji vsaka beseda enoumno uvršča v to ali ono besedno vrsto. - Vse besedne vrste imajo ustreznike tudi na frazeološki ravni.