Toponimi resiani in una stampa per liti della fine del Settecento

• Published in: Linguistica
• Main Authors: Matičetov, Milko, Dapit, Roberto
• Format: Article in Journal/Newspaper
• Language: French
• Published: Znanstvena založba Filozofske fakulte / Ljubljana University Press, Faculty of Arts 1994
• Subjects: Toponimi resiani in una stampa per liti della fine del Settecento; O rezijanskih krajevnih imenih v tiskanem pravdnem zborniku iz konca 17. stoletja; Fortuna; Listin; Stampa; sami
• Online Access: https://revije.ff.uni-lj.si/linguistica/article/view/4271; https://doi.org/10.4312/linguistica.34.2.81-126

In fondo al libro di Aldo Madotto su La Val Resia ed i suoi abitanti, uscito a Udine/Mariano del Friuli durante l'estate 1982, si fa cenno a una raccolta di documenti resiani stesi dal 1382 al 1784 tra Moggio, Udine e Venezia, alcuni in latino, ma nella maggior parte in italiano. Si tratta di una stampa per liti "al taglio", che il compianto amico Aldo gentilmente mi aveva dato in visione, permettendomi così di trarne: 1) un breve (as)saggio Sulla "Lingua Illirica, o sia Reseana ", uscito nello stesso anno (Metodi e Ricerche, N.S., I, n. 2, Udine, 1982, pp. 94-95); 2) un esauriente elenco, fino ad oggi inedito, dei toponimi che nella raccolta di carte resiane 1382-1784 sono disseminati in grande quantità. Il fatto che alcune pagine della suddetta stampa siano già state presentate in facsimile dallo stesso Madotto (op.cit., 149-155), ci dispensa dal descriveme in questa sede l'aspetto esteriore, tuttavia riproduciamo in dimensione assai ridotta lo strano frontespizio della raccolta di documenti riuniti in un volume unico, fatto stampare (non è specificato né dove né quando) da una delle istanze attraverso le quali dovettero passare le cause nel loro iter giudiziario. Per fortuna, la data dell'ultimo degli atti inseriti nella pubblicazione ci consente di stabilire almeno il terminus ante quem non: 13 maggio 1784. Ob pomembnih pravdah, posebe medobčinskih, ki so se včasih vlekle v neskončnost, medtem pa so se akti tako namnožili, da se je bilo med njimi skoraj nemogoče znajti, so prizadeti (sami od sebe ali na zahtevo sodišč?) dali celotno dokumentacijo razmnožiti v tiskarni, da bi sodniki, zagovorniki in drugi sodni udeleženci z obeh strani, imeli razpravno gradivo pri rokah v pregledni obliki. Dobro ohranjen, na 388 straneh (4°, s.l., s.a., vendar taqn. 1784) tiskan izvod takega zbornika listin iz pravde med rezijanskima občinama Bila (S. Giorgio) in Njiva (Gniva) je v svoji knjigi La Val Resia ed isuoi abitanti iz leta 1982 prvič omenil njegov hranitelj, rajni Aldo Madotto. Le-ta je istočasno posodil svoj mikavni zbornik M. Maticetovemu, da si je iz njega izpisal -ad notam et litteram - vsa imena krajev v rezijanski dolini. Kartotečni listki s tistimi imeni so potlej obležali v predalu do letos, ko je furlanski lingvist R. Dapit (ki zbira in obdeluje toponomastiko Rezije za tamkajšnjo občinsko upravo), z veseljem sprejel soavtorjevo ponudbo, ne samo da prenese s starinsko patino prekrita imena iz let 1382-1784 na računalnik, ampak da hkrati tudi preišče, na terenu, koliko jih še živi in kako se glasijo dandanes, ko je od takrat preteklo od šeststo do dvesto let. V uvodnih dveh poglavjih sta avtorja prispevala - vsak zase - najnujnejše informacije o svojem del(ež)u, pa še nekaj spoznanj in priložnostnih misli o teh zgodovinskih zapiskih in njih pomenu za rezijanologijo. Središčni, poglavitni del te objave pa je 3. poglavje, sad skupnega dela, ki prinaša imena, razvrščena abecedno v izvirni podobi (z napakami vred, s ponavljanji, z nekaj konteksti, kjer so navedeni prostorsko med sabo povezani kraji - "Montes contiguos et ad invicem se tenentes" ipd.), zraven pa še imena, kakor jih poznajo domačini v našem času. Na koncu je dodan se sklep (pogl. 4), ki naj nakaze - vsaj povrhu - kdo in kako je v zadnjih dveh stoletjih kaj prispeval k poznavanju rezijanskih krajevnih imen. Marsikaj poučnega in branja vrednega pa sta pisca vtaknila v sedemdeset opomb, ki dopolnjujejo vedenje o imenih tudi s podatki, strogo vzeto niti ne čisto jezikoslovne narave. O svojem "hiševanju" sta dolžna dati se tale nadrobni pregled: M. Matičetov je prispeval uvodno poglavje 1 in sklepno pogl. 4, zraven pa se opombe st. 1-7, 9-13, 19-23, 25-27, 29-36, 38, 39, 41-43, 46, 50, 54-56, 58, 61-70; R. Dapit je prispeval uvodno poglavje 2, opombe st. 8, 14-18, 24, 28, 37, 40, 44, 47-49, 51-53, 59, 60 in bibliografski pregled. Opombe st. 45, 46 in 57 so skupne. Pisca sta kajpada skupaj in sproti reševala vprašanja, ki so nastajala pri delu in se medsebojno opozarjala na gradivo, ki bi lahko obogatilo skupni prispevek.