Kosovel and Kramberger: Between the Avant-Garde and Contemporary Slovenian Political Poetry

This essay looks at the political truth of the poetry of two Slovenian poets, Srečko Kosovel and Taja Kramberger. It proceeds from the concepts of the politics of literature and literary tendencies elaborated by Jacques Rancière, Walter Benjamin, and in part Srečko Kosovel himself, signifying the di...

Full description

Bibliographic Details
Main Author: Osojnik, Iztok
Format: Article in Journal/Newspaper
Language:English
Published: Slovensko društvo za primerjalno književnost (Slovenian Comparative Literature Association) 2017
Subjects:
Online Access:https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/5446
Description
Summary:This essay looks at the political truth of the poetry of two Slovenian poets, Srečko Kosovel and Taja Kramberger. It proceeds from the concepts of the politics of literature and literary tendencies elaborated by Jacques Rancière, Walter Benjamin, and in part Srečko Kosovel himself, signifying the difference between “literature as political propaganda” and “literature that acts politically by being literature”. Kosovel wrote in both ways, but in order to understand the political truth of his poetry his avant-garde “konses” are more important. The structural model he worked out in them is also applied to the most recent poetry by Taja Kramberger, demonstrating its aesthetic and structural political appropriateness. V prispevku poskušam opozoriti na poseben položaj in pomen politične resnice (slovenske) poezije. Osredotočim se na poezijo dveh pesnikov, Srečka Kosovela in Taje Kramberger, nastale približno v razponu sto let, v kateri ta najbolj pride do izraza. V prvem delu prispevka pojem političnega najprej teoretično opredelim. Pri tem se naslonim na pojmovanje političnega v literaturi oziroma politike literature v delu Jacquesa Rancièra, ki ga razume kot »literaturo, ki »’dela’ politiko kot literaturo«, kar pomeni, da »obstaja posebna zveza med politiko kot določenim načinom delovanja in literaturo kot določenim načinom pisanja«. Ugotavljam, da obstajata dve vrsti poezije, taka, ki dela politiko kot literaturo, in taka, ki literaturo uporablja za propagando neliterarnih političnih programov. Z razumevanjem politike literature kot literature, ki ustvarja po večini sama iz sebe, se strinja tudi Kosovel. Misel je jasno poudaril v svojih spisih in predavanjih o poeziji, uspešno pa jo je tudi uresničil v sami poeziji, še posebej v konsih. Razvoj estetskega ustvarjanja politike literature v Kosovelovi poeziji na kratko prikažem z analizo štirih njegovih konsov: »Ej, hej«, »Žandarji«, »Ljubljana spi« in »Sferično zrcalo«. Toda pri Kosovelu se pravzaprav pojavljata oba načina pisanja. Da jasno poudarim razliko med ...